Mnenje
Esad Babačić: BANDA. KUD Nika, Ljubljana, 2013, 21 fotografij, 173 strani.

V času zimskih olimpijskih iger v Sočiju je Delova Sobotna priloga na naslovni strani objavila fotografijo - posneto s ptičje perspektive - mož v modrih dresih zgnetenih in prepletenih v tesen objem ob ogradi, ki zamejuje ledeno ploskev. Fotografija je impresivna že sama po sebi kot umetniško delo, še toliko bolj pa, ker je na ledu zamrznila nek trenutek povezanosti, trme in odločenosti, prijateljstva in odrekanja, ki je igralce raztepene po evropskih in severnoameriških ledenih dvoranah, pripeljala v olimpijski četrtfinale hokejskega »turnirja vseh turnirjev«. Zgodba, ki se končala z uspešnim nastopom slovenske hokejske reprezentance na olimpijskih igrah v Sočiju, se je začela že kakšno leto pred tem, ko si je reprezentanca na turnirju v Vojensu (Danska)  z zmago nad domačo ekipo že pred zadnjo tekmo z Ukrajino (ki jo je tudi dobila) zagotovila nastop na olimpijskih igrah. Esad Babačić je tistega osmega februarja na slovenski kulturni praznik fragmente tekme z Dansko (2:1) lovil skozi zidove praznično opustele stolpnice, saj ni mogel v živo gledati tekme, tako kot nekoč legendarni Olimpijin nogometni navijač Peter Božič, ki se je v starih časih vedno pojavil na štadionu za Bežigradom in ko je sodnik zapiskal začetek tekme, ga je nemudoma zapustil in skoraj dve uri, kolikor je že trajala tekma, neutrudno korakal okoli zidovja Plečnikovega nogometnega teatra. Ko smo se po tekmi včasih dobili v bližnjem bifeju, je Peter vedel tako rekoč vse, saj je iz odziva navijačev posrkal potek tekme. Tako kot Esad, ki si je čarobnost tekme z Dansko pričaral čez vzdihe navdušenja, pričakovanj, razočaranja in končno navdušenja osamljenega tv gledalca in glasu reporterja v praznično tihi stolpnici in ne skozi neposredno kruto realnost pogleda, ki ne dopušča dvoma in tudi ne upanja. Ko je v izteku tekme Esad le vklopil TV in bil priča zmagi in uvrstitvi na olimpijske igre, je sklenil napisati Bando.

Banda je knjiga o hokeju, ki ni knjiga o hokeju. Je mnogo več kot to, je poklon neki pol urbani subkulturi, ki se je razvila v nedrih ljubljanske Šiške in na Jesenicah ob hokejskem igriščih. Skozi pričevanja in anekdote nekdanjih in sedanjih hokejskih legend in zvestih spremljevalcev hokeja se nam odstirajo večplastne grenko sladke zgodbe o prijateljih, dvoriščih, stolpnicah, tovarnah, o tekmah in o rivalstvu, o zamujenih priložnostih, o uspehih in življenjskih usodah ljudi, ki jih zaznamovala hokejska igra. Skozi drobne anekdote in mite, ki jih skovala ljudska pripoved se nam razkrivajo podobe časa in krajev, kot so nekoč bili. Ko se je igralo pred prijatelji in znanci, ki so bili navdušeni častilci in hkrati tudi neusmiljeni kritiki, ko se je igralo za drobnarije in ko so prvi prestopi med klubi sprožali veličastne zamere. Je zgodba o prehodu iz kulture, ki je temeljila na identiteti in rivalstvu v profesionalni šport, ki ga poganjata zaslužek in boljše priložnosti.  

Prehoda iz tovarniškega polprofesionalizma, ki ga poganjajo tradicionalna rivalstva v profesionalne hokejske klube slovenski hokej ni dobro preživel. Klub v »svetemu kraju« hokejske igre na Jesenicah, ja padel na raven izsiljenega amaterizma, ljubljanski se komajda drži na ledu in uspeh je, da je še tu. Skozi osebne zgodbe Banda dokumentira spodleteli prehod v upanju, da vse kar je porodila hokejska kultura na Jesenicah in v Ljubljani ne more propasti in biti podvrženo pozabi. Avtorjevo sporočilo je, dokler bodo drsali jih bomo gledali, in dokler jih bomo gledali, ne bomo opustili upanja.

Banda je napisana kot želja, da bi utrinke nekdanjih časov iztrgali pozabi, ampak hkrati tudi ponuja odgovor na vprašanje, ki si ga zastavlja marsikateri domači ali tuji opazovalec hokeja na ledu: v čem je skrivnost, da hokejska reprezentanca v naciji, ki ima dva milijona prebivalcev, šest igrišč in manj kot tisoč registriranih igralcev, meri na takšne višine v svetovnem merilu? Odgovor je prav v tem, da se je hokej vrasel in zrasel z določenimi okolji, da je postal del identitete dveh mest in da mladi nadebudneži drsajo po ledu, ki so mu brazde vtisnile drsalke nekdanjih legend. Da so v njihove roke in palice položene izkušnje prejšnjih generacij. Če bomo dopustili, da se prekine ta povezava, se bo prekinilo vse.

Banda je grenka zgodba o uspehu. In o upanju.

 

 

NE DOVOLITE, DA ANKETE ODLOČAJO O TEM, KAKO BOSTE GLASOVALI NA VOLITVAH

Največji nasprotnik Liste Zares na skorajšnjih evropskih volitvah niso druge stranke in liste, ampak predvolilne napovedi in ankete. Z anketami pravzaprav ni nič narobe, pač pa so velikokrat zavajajoče njihove interpretacije.

Na tem mestu se ne bom spuščal v razpravo o ustreznosti vzorcev anketirane populacije. Bolj ali manj je znano, da imajo po upadu fiksne telefonije in zaradi strožjih pravil pri varovanju osebnih podatkov, vsi težave z zanesljivostjo in ustreznostjo vzorca telefonskih anket. Odstopanja vzorca anketiranih volivcev  od socialno demografske sestave celotnega volilnega telesa rešujejo s tako imenovanim »uteževanjem«, ki je lahko zelo problematično, kadar so razlike med posameznimi strankami majhne, ali pa kadar stranke dosegajo nizke procente. Te problemi se kažejo tudi v tem, da pri anketah, ki izvajajo različni izvajalci, nastopajo pomembne razlike pri rezultatih – pri čemer ne gre samo za odstotke ampak tudi za vrstni red posameznih strank ali list. Ampak, to je razprava za statistike in metodologe.

Pravi problem so interpretacije predvolilnih anket, ki preprosto napeljujejo volivce k temu, da svojega glasu ne oddajo stranki ali kandidatu, ki bi ga najrajši volili, zaradi tega ker jih je strah, da ne bi njihov glas šel v prazno. Da bi torej glasovali za poraženca. In če vsi volivci, ki so postavljeni pred to dilemo glasujejo »varno«, torej za kandidata, ki mu ankete napovedujejo možnosti za izvolitev, bodo dejansko samo prispevali k temu, da bo njihov najljubši kandidat v resnici poražen.

Zato ne pozabite: najpomembnejša, zadnja in odločilna »anketa« so volitve same. Ne dovolite, da vam predhodne ankete krojijo volilni rezultat, ampak vi sami s svojim glasom spremenite volilno napoved.  

Na volitvah imate glede na volilne napovedi dve možnosti: prva je, da potegnete z zmagovalcem, četudi vam ta ni blizu, ali pa da potencialnega »poraženca«, ki vam je blizu,  s svojimi glasovi spremenite v zmagovalca.

 VI ODLOČATE – IN NE VOLILNE NAPOVEDI!  

Vabilo

Predstavljajte si človeka, ki je konec junija 1988 padel v komo, nekako preživel in se zbudil v življenje maja 2013. Na kaj pomisli, ko vzame v roke časopis in prebere, da je državni tožilec pravkar podal zaključno besedo v procesu zoper Janeza Janšo in soobtožene v nekakšni domovinski zadevi, v nekem drugem procesu, ki se nanaša na odtujevanje lastnine, pa je sodišče postopek zoper Igorja Bavčarja ločilo od postopka drugih soobtoženih. Verjetno se bo zgrozil, saj se po toliko letih ni nič spremenilo: še zmeraj nedemokratični režim preganja disidente in intelektualce, kot da tega nikoli ne bo konec. Ko se bo malo razgledal po svetu v katerega se je po dolgih letih zbudil, bo ugotovil, da Jugoslavije ni več, da je Slovenija samostojna država, da ima demokracijo, da je v Evropski uniji in NATU, da se je spremenila forma, kriza pa ostaja. Ugotovil bo, da sta Igor Bavčar in Janez Janša ikonski figuri samoosvojitve,  da se na njuni podobi lepijo besede, kot so politična moč, oblast, vpliv, vojska, orožje, gospodarstvo, banke, sodišče,tožilci, odvetniki… . Kaj več od tega mu ne bo uspelo dojeti, če se ne bo naučil tudi besed, kot so korupcija, klientelizem, tajkuni, javna naročila, politična stranka, lastninjenje. In preden bo znova padel v komo, bo moral ugotoviti, da tokrat ne sodijo disidentom, da Patria ne  aludira na nekakšno prvinsko »ljubezen do domovine«, ampak na izplačevanje provizij in podkupnin pri velikem naročilu za slovensko vojsko.  Da ne sodijo osebam, ki s svobodno besedo ogrožajo totalitarni režim, ampak prav nasprotno, da stojijo pred sodiščem zlorabe gospodarske in politične oblasti za zasebne koristi. Zadnja misel, ki ga bo spreletela bo nemara, da Marx, ki je trdil, da se zgodovina enkrat dogaja kot tragedija, drugič pa kot farsa, vendarle ni imel prav. Dogaja se kot farsa in tragedija hkrati.

V teh dneh mineva petindvajset let od aretacije Janše, Borštnerja in Tasiča ter ustanovitve Odbora za človekove pravice. Ne gre dvomiti, da je imelo tedanje dogajanje prelomen značaj za novejšo politično zgodovino te države, čeprav ne manjka interpretacij »za nazaj«, ki ga prisvajajo v korist te ali one politične opcije, ali pa se mu naknadno pripisujejo cilji in nameni, ki tedaj niso obstajali. Vabilo četverice JBTZ na svečano obeležitev dogodkov pred petindvajsetimi leti, sem hote, ne glede na okoliščine, sprejel kot iskreno, čeprav so se naše poti od tedaj razšle in si danes nimamo kaj veliko povedati drug drugemu.  Resnici na ljubo, me je sicer zmotila prva točka napovedanega programa, ko naj bi člani četverice odkrili spominsko obeležje na zgradbi nekdanjega Vojaškega sodišča na Roški. Spomenike in spominska obeležja se po navadi postavlja drugim, postavljanje takšnih obeležij samemu sebi je, milo rečeno, neokusno početje in sam ne bi želel sodelovati pri tem.

Komentar Janeza Janše ob zaključnem govoru državnega tožilca v zadevi Patria je spremenil vse, saj je obeležitev nekega dogajanja pred petindvajsetimi leti postavil v čisto nov kontekst. Z izjavo, da je bil državni tožilec enako političen, kot  vojaški pred petindvajsetimi leti, vendarle pa »manj nesramen«, je na simbolni ravni izenačil oba dogodka. Sojenje v zadevi Patria je umestil v simbolno izročilo procesa JBTZ, težnjo po svobodi in demokraciji tedaj, je izenačil z obtožbo »obljube korupcije« danes.  S preteklimi »zaslugami« poskuša odvzeti legitimnost  morebitni, zanj neugodni sodbi v zadevi Patria.  Pri tako sprevrženem »spominjanju« me pač ne bo zraven.  

"Ni kuhinja, ampak štala!"

Novica o odstopu Igorja Maherja, ki se je v slovensko politično zgodovino vpisal kot minister z najkrajšim mandatom, je bila seveda pričakovana, tako kot tudi utemeljitev odstopne izjave. Jasno, on nič ne ve, da bi delal kaj narobe, v ospredju so nesporazumi – »kateri objekt ste že mislili?« – v ozadju pa zavist in škodoželjnost. Na hitro pečenega ministra je pokopala fotografija, ko jo je Delo objavilo prejšnji petek.

Ko sem jo zagledal, sem se takoj spomnil nekega bizarnega pripetljaja pred kakšnimi osemnajstimi leti, ko smo se na Ministrstvu za okolje in prostor, naj mu bo blag spomin, ukvarjali s tako imenovanimi »snacijskimi pupi« (prostorsko ureditveni pogoji – za nepoznavalce) v občutljivih območjih, med drugim tudi v Triglavskem narodnem parku. Da skrajšam zgodbo: legalizacija nelegalno zgrajenih ali prenovljenih objektov je bila mogoča le, če se je objekt (senik, staja, hlev …) prenovilo za prvotni namen. In tako se je nekega dne pri saniranem objektu - hlevu zglasil inšpektor, vstopil je v vanj in zagledal po tleh ploščice, kuhinjski pult s štedilnikom, pohištvo in kar še sodi zraven. Obrne se k lastniku in pravi »to ni štala, to je kuhinja«! Lastnik pa, »to je štala in ne kuhinja« in pokaže na dve vili sena, nemarno vrženega v kot prostora. Kdo pa pravi, da v štali ne sme biti ploščic in štedilnika?

image

Foto: B. Šuligoj, Delo.

Kako se je zgodba potem razpletla se ne spomnim več,  ampak Maherjev,  sicer diletantsko, očitno brez pomoči arhitektov zgrajen in ob breg prislonjen pritlični objekt, ki je postal »klet«, nosi povsem enako sporočilo komičnega sprenevedanja in izigravanja predpisov kjerkoli in kadarkoli je to mogoče. Ko fotografijo pogledamo nekoliko podrobneje, nam takoj pade v oči zunanji prostor za žar, ki je gotovo nepogrešljiva sestavina vsake spodobne kleti, in če se ob navadnih gradnjah klet nadaljuje v pritličje in v še kakšno nadstropje, je za to  gradbeno domislico potrebno izumiti nov pojem – prostostoječa klet z žarom in baldahinom. Kaj hočemo graditeljstvo in fantazija sta ljudem vpisana v gene!

Vsekakor je bil minister »gotof« še preden se je razgledal po ministrskem položaju. Prav ima, ko pravi, da s tem bremenom svoje funkcije ne bi mogel dobro opravljati. Navsezadnje je tudi zagovarjal tako kritizirano Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki mu omogoča, da njegov »dežnik postane balon«, v že sicer zanemarjenem prostoru Slovenije pa bo naredila še dodatno opustošenje.

Kakšen je politični nauk te zgodbe? Prvi impulz, recimo spodbujen z vstajniškim imaginarijem bi, recimo, proizvedel naslednjo interpretacijo: primer Maher znova in znova dokazuje korumpiranost strankarske politike, politično kupčkanje, zlorabe javnih funkcij za privatne interese in temeljno pokvarjenost političnih strank kot takih, še posebej pa tistih, ki so bile ali pa so na oblasti. Skratka, vsi so isti.  Ta argumentacija ima nekaj lepotnih napak: Igor Maher je nov obraz v slovenski (nacionalni) politiki, stranka, ki ga je predlagala ni stara niti dve leti. Ustanovljena je bila mesec dni pred volitvami jeseni 2011. Vse skupaj se nekako ne izide z očitkom o iztrošenosti in skorumpiranosti starih političnih elit. Ali torej novi obrazi, ki jih je tudi v novi vladi polno, prinašajo nova razočaranja in ne pomenijo prav nobene garancije, da se bo politiki povrnila vsaj minimalna stopnja legitimnosti?  Pravzaprav bi se morali vprašati, kakšni so mehanizmi politične selekcije za najbolj odgovorne javne službe v državi? Mogoče se motim, ampak se mi zdi, da je bilo pred kakšnimi desetimi ali petnajstimi leti precej drugače (če že ne bolje). Skoraj ni bilo možnosti, da bi postal minister nekdo o katerem pred tem v širši javnosti niso vedeli ničesar. Človek, ki je kandidiral za pomembne javne funkcije je moral imeti neko politično kilometrino, ali pa je moral imeti širše prepoznan strokovni ugled, običajno je moral prestati kar rigorozno strankarsko sito, preden se je lahko usedel v fotelj. Daleč od tega, da so bile tedaj izbire dobre, nekatere so bile prav nesrečno napačne, nekatere izsiljene, ampak smo vsaj približno vedeli, kaj lahko od koga pričakujemo in kakšen je njegov domet. Danes o tem vemo zelo malo. Seveda ne moremo izključiti niti tega, da pri opravljanju javnih funkcij razočarajo prav tisti, ki so že imajo neko reputacijo, pozitivno pa presenetijo relativno nepopisani listi papirja. Vendar lahko samo upamo.

Ne smemo spregledati dejstva, da je že odstopljenega ministra predlagala stranka (Državljanska lista), ki je nastala mesec dni pred volitvami. To seveda pomeni, da je na hitro rekrutirala kadre, da so se v njej zbrali tisti, ki so želeli zajeti in zajahati val političnega presenečenja in uspeha in ko so pristali na oblasti, so se začeli problemi. Šele po volitvah so se morali začeli spraševati, kakšne ljudi imajo med sabo – poslanca, ki je pred dolžniki zbežal v parlament, zdaj že bivšo poslanko, ki je bila pravnomočno obsojena in ministra, ki je dejansko črnograditelj. Če bi bila to stranka z malo daljšo tradicijo, se bi ji vse te kadrovske blamaže težje zgodile. Ta opažanja niso pridržana samo za Državljansko listo. Šele zdaj, ko je na oblasti tudi Pozitivna Slovenija, bomo šele lahko spoznali kdo vse je v njej in kakšna različna pričakovanja so investirali vanjo njeni člani in privrženci.

Upam, da bodo vsi tisti, ki na ves glas vstopajo v politični prostor znali razumeti to sporočilo. Brecht je nekoč zapisal »Bolje slabo novo, kot dobro staro«. No staro, ni preveč dobro, zato se »slabemu novemu« piše ista usoda. 

Voda na mednarodni sceni

Voda na mednarodni sceni

Letošnji mednarodni Dan voda, ki ga tako kot vedno obeležujemo 22. marca, je posvečen mednarodnemu sodelovanju na področju voda.  Da je ravnanje z vodo, predvsem pa načrtovanje njene uporabe že dolgo predmet mednarodne politike in sodelovanja, ni treba posebej poudarjati. Skorajda ni malo večje reke, ki ne bi prečkala več držav, zato je dogovarjanje in dodelovanje še posebej nujno. Po podatkih Združenih narodov je kar 148 držav vključenih v eno ali več porečij, ki imajo čezmejni značaj, porečje reke Donave pa si deli kar 18 držav, med njimi tudi Slovenija.  Obenem pa je sladka voda kot naravni vir neenakomerno razporejena, 85% svetovnega prebivalstva živi v bolj suhi polovici planeta. Kjer vode primanjkuje, so konflikti in vojne za njeno izrabo že dolgo vsakdanjost. Pričakovati pa je, da se bodo še zaostrili in se še bolj prepletli z etičnimi, gospodarskimi in političnimi konflikti v regijah, ki jih zaznamuje pomanjkanje vode. Če danes pogledamo na zemljevid z najbolj izpostavljenimi konfliktnimi žarišči lahko brez težav ugotovimo, da imajo eno skupno lastnost – pomanjkanje vode.

Vzdržno upravljanje z vodami, predvsem zagotavljanje vodnih bilanc in primerne kvalitete voda postaja eden od najbolj izpostavljenih problemov, zato je prav neverjetno kako malo instrumentov ima mednarodna skupnost (OZN in regionalne asociacije) za njihovo reševanje.

Mednarodno sodelovanje pri vzdržnem upravljanju z vodami bi gotovo moralo zajemati tudi prenos in razvoj posameznim območjem primernih tehnik in organizacij upravljanja z vodami, ki bi omogočile racionalno uporabo vode in njihovo vračanje v naravni vodni krog.  »Vodna realnost« v revnejših državah z močno omejenimi vodnimi viri pa žal kaže povsem drugo podobo mednarodnega sodelovanja. Te države se srečujejo s pomanjkanjem sredstev za vzdržno oskrbo prebivalstva z vodo, zato so tudi pod pritiskom mednarodnih finančnih institucij, prisiljene odpirati vrata mednarodnim vodnim korporacijam, ki z izgradnjo vodne infrastrukture ter načinom oskrbe komercializirajo vodooskrbo, ki postaja nedosegljiva za revnejše sloje prebivalstva., obenem pa razgrajujejo tradicionalne in skupnostne oblike oskrbe z vodo.

V Sloveniji razprave o vodah po navadi začenjamo ali končujemo z ugotovitvijo, da smo – hvala bogu – med tistimi državami, ki imajo obilne vodne vire in razmeroma kvalitetno vodo. Takšne ugotovitve so varljive, ker se nas napeljujejo k temu, da nam prihodnost voda v Sloveniji ni treba dosti narediti. Burna razprava o tako imenovani »koncesijski direktivi«, ki je pred kratkim potekala v Sloveniji je pokazala, da se lahko hitro vse spremeni in da bomo našo brezbrižnost do voda začeli močno plačevati.

Voda kot posel?

  

Predloga direktiv Evropskega parlamenta in Sveta o podeljevanju koncesij in javnem naročanju, ki se nanašata tudi na vodno področje, sta dvignili veliko prahu in kritičnih odzivov. Navsezadnje je vzpodbudil tudi podpisovanje državljanske pobude »Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica. Voda je javna dobrina in ne blago«, ki jo je podpisalo že več kot milijon Evropejcev.  Odpor proti obema direktivama se krepi tudi v Sloveniji, saj ju vlada z manjšimi pridržki sicer brezbrižno podpira. Odzvale so se nevladne organizacije, med strankami je proti privatizaciji vode protestirala SD.  Njen poslanec Dejan Židan je posvaril, da tam, kjer so »vodne vire že privatizirali, so koncesionarji v vodi prenehali videti naravno dobrino, temveč jo razumejo kot tržno blago.«[1]  Zdi pa se, da v zvezi s privatizacijo vode ostaja kar nekaj zmede. Eni govorijo o privatizaciji vodnih virov, drugi o privatizirani oskrbi s pitno vodo, tretji se sprašujejo o kvaliteti in ceni vodooskrbe. Zato ni odveč pogledati, kako so »vodne zadeve« urejene pri nas, kaj urejata direktivi, kje so pasti predloga koncesijske direktive in kakšni so nauki, ki nam jih prinaša na različne oblike privatizirana oskrba s pitno vodo in na sploh hitro rastoči »vodni biznis«. Pogosto tudi slišimo in preberemo, da si je slovenska država uzurpirala vode in jih razglasila za državno lastnino.

Privatizacija vodnih virov?

Zakon o vodah (ZV-1-NPB2) nikjer ne vzpostavlja državnega ali lastništva lokalnih skupnosti nad vodami.[2] V 15. členu opredeljuje, da so celinske vode in vodna zemljišča naravno vodno javno dobro. In analogno velja v 30. členu za morje in morsko vodno zemljišče. O pravnem značaju naravnega javnega dobra seveda potekajo številne razprave v katere se ne moremo spuščati. Za potrebe tega članka lahko povzamemo, da gre za dobrine (in/ali usluge), ki so nedeljive, so namenjene vsem brez posebnega dovoljenja ali soglasja in se jih nihče ne sme prisvojiti. Pravni režim vode kot javnega dobra je v Zakonu o vodah opredeljen s pojmom »splošna raba«, ki ga opredeljuje 21. člen zakona:

»(1) Naravno in grajeno javno dobro (v nadaljnjem besedilu: vodno dobro) lahko na način in ob pogojih, ki jih določa ta zakon, uporablja vsakdo, tako, da ne vpliva škodljivo na vode, vodni režim in naravno ravnovesje vodnih ter obvodnih ekosistemov in ne omejuje pravice drugim (v nadaljnjem besedilu: splošna raba).«

K temu sodijo še določene omejitve, ki so jih dolžni trpeti lastniki ali posestniki zemljišč ob vodi, saj morajo dopustiti neškodljiv prehod do vodnega dobra, dovoliti pa morajo tudi določena ravnanja povezana s splošno rabo vode, kot je zadrževanje na priobalnem zemljišču, odlaganje predmetov za kopanje, plovbo, drsanje in podobno, seveda pod predpostavko, da se lastniku ne povzroča škode. Za vse druge rabe voda, ki presegajo splošno rabo, pa je v skladu s 108 členom potrebno pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije. Gre za tako imenovano »posebno rabo«. Pri čemer ta isti člen določa, da ima raba vode za oskrbo s pitno vodo prednost pred rabo voda za druge namene (namakanje, energetska izraba, polnjenje »komercialne vode« ali proizvodnja pijač…). Ker iz opredelitve vode kot javnega dobra izhaja, da država (ali lokalna skupnost) ni njen lastnik (je pa praviloma lastnik vodnega zemljišča in tudi lahko obalnih in priobalnih zemljišč), država sploh ne more privatizirati nečesa, kar ni v njeni lasti, še posebej ker zakon izrecno določa, da vodna zemljišča v lasti države niso v pravnem prometu. Če bi se država s spremembo zakonodaje vendarle odločila privatizirati »vodne vire«, bi Ustavno sodišče (če mu še verjamemo) moralo ugotoviti, da tega ne more storiti, saj nima lastniškega upravičenja na vodi[3]. Poenostavljeno rečeno, vode so »od vsakogar in od nikogar«, vendar pod posebnim pravnim režimom, ki zagotavlja primat splošne rabe in določa pogoje za vse druge posebne rabe voda, naplavin, grajene vodne infrastrukture in podobno.

Privatizacija oskrbe s pitno vodo?

Če torej privatizacija »vodnih virov« sploh ni možna, kaj pa privatizacija tiste posebne rabe voda, ki ima prednost pred vsemi drugimi posebnimi rabami, to je vodooskrbe?  V Sloveniji oskrba s pitno vodo ni svobodna tržna dejavnost, ampak je obvezna  občinska gospodarska javna služba (1949. člen Zakona o varstvu okolja – ZVO-1-NPB6). Iz tega zakona izhaja, da se te javne službe ustanovijo na državni ali (v primeru vodooskrbe) na občinski ravni za tiste materialne dobrine ali storitve, katerih trajno in nemoteno zagotavljanje vsem in pod enakimi pogoji, je v javnem interesu države ali občine. ZGJS tudi opredeljuje načine, kako izvajati obvezno gospodarsko javno službo. Pri tem državi in predvsem občinam daje na voljo naslednje možnosti: režijski obrat, javni gospodarski zavod, javno podjetje in podeljevanje koncesij. Po podatkih, ki so na razpolago se večina javne gospodarske službe oskrbe z vodo izvaja v javnih podjetjih, ali v podjetjih, ki so v izključni lasti občin.

 Ob skrbi, da bo nova koncesijska direktiva privatizirala vodne vire ali, kar je bolj verjetno, oskrbo z vodo, mnogi spregledajo, da ZGJS že od leta 1993 dopušča možnost, da javno službo opravlja tudi »fizična ali pravna oseba, če izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesionirane gospodarske javne službe« (30. člen), torej zasebnik, ali privatna gospodarska družba.  Po informacijah, ki so na razpolago imamo v Sloveniji kar nekaj takšnih primerov koncesioniranja.  Najbolj znan je v občini Laško, ko je Pivovarna Laško leta 1998 pridobila koncesijo za opravljanje gospodarske javne službe oskrbe z vodo, leta 2009 pa je bila koncesija podaljšana še za nadaljnjih 15 let. Torej v Sloveniji javno službo oskrbe z vodo že opravljajo tudi zasebna podjetja, vendar ne kot svobodno tržno dejavnost[4].

Pasti koncesioniranja

Ali nam ob spoznanju, da javno oskrbo z vodo v Sloveniji že izvajajo privatna podjetja na osnovi koncesijskih pogodb, predlog  nove ureditve na področju javnega naročanja na vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev /COM (2011) 859/2) in nove koncesijske direktive EU /COM (2011) 897 konč./ sploh lahko še preseneti in ali sploh prinaša kaj novega, česar še ne poznamo?

Najprej nekaj besed o razmerju med obema predlogoma direktive. Predlog direktive o javnem naročanju nadomešča in dopolnjuje veljavno ureditev na področju javnega naročanja, koncesijska direktiva pa podrobno ureja eno od oblik zagotavljanja javnih dobrin in uslug, to je koncesijo. Kljub vsemu, da bomo nekaj več prostora namenili predvsem koncesijski direktivi, je potrebno omeniti skupne temelje obeh direktiv.  Obe direktivi izhajata iz prepričanja, da na področju zagotavljanja dobrin in storitev kjer ne veljajo pravila svobodnega trga in je zagotavljanje povezano z različnimi ekskluzivnimi pravili in pravicami, naravnimi monopoli in podobnim, še vedno obstaja cenovno, organizacijsko in siceršnja neracionalna in neoptimalna oskrba s temi dobrinami. Večja izpostavljenost transparentnemu, učinkovitemu in poštenemu javnemu naročanju takšnih dobrin in uslug, bi pomenila tudi hitrejše doseganje evropskih razvojnih ciljev (Agenda 2020) in bolj kvalitetno ter cenovno dostopno oskrbo prebivalstva. 

Kot je razvidno iz obrazložitvenega memoranduma k direktivi o javnem naročanju, so se stališča udeležencev v razpravi vendarle razlikovala.  Večina jih je mnenja, da v korist svobodne tržne dejavnosti ni potrebno zmanjševati oziroma ožiti področij na katerih veljajo posebna pravila. Prav tako obrazložitveni memorandum opozarja na razlike v stališčih med predstavniki podjetij in civilno družbenimi organizacijami. Slednji menijo, da bi morali pravila javnega naročanja prilagoditi tako, da bi služila doseganju socialnih in okoljskih ciljev, torej skupnim koristim, predstavniki podjetij pa niso naklonjeni ideji, da preko instrumentov javnih naročil dosegali »neekonomske« cilje in odklanjajo strateški značaj javnega naročanja, poudarjajo pa konkurenčnost in poštenost pri dostopu do javnih naročil.

Omenjena dilema »ekonomsko podjetniški« ali »strateški« značaj javnega naročanja se vleče skozi obe direktivi in je bila razrešena tako, da se področja, na katerih veljajo posebna pravila zagotavljanja dobrin in uslug v osnovi niso ožila, obenem pa v ta »posebna pravila« želijo vnesti elementov trga in konkurenčnosti, predvsem pa zmanjšati obseg ekskluzivnega zagotavljanja teh dobrin.

Prav na to meri koncesijska direktiva. Resnici na ljubo, direktiva ne zahteva od javnih oblasti, da privatnim koncesionarjem prepustijo oskrbo s pitno vodo ali kakorkoli privatizirajo javne službe. Izrecno je poudarjeno, da »Ta direktiva ne sme vplivati na svobodo članic ali javnih organov, da se odločijo za neposredno izvajanje gradenj ali zagotavljanje storitev javnosti ali za oddajo teh naročil v zunanje izvajanje tretjim osebam. Države članice ali javni organi morajo še naprej imeti možnost, da svobodno opredelijo značilnosti storitve, ki jih je treba zagotoviti, vključno z vsemi pogoji glede kakovosti ali cene, da se dosežejo cilji javne politike.« (Preambula, točka 3) Toda, kadar pa se javni organi odločijo, da bodo določene javne dobrine ali usluge zagotavljale v okviru oblik javno zasebnega partnerstva, recimo s podeljevanjem koncesij zasebnim družbam, pa morajo zagotoviti minimalna skupna pravila, ki bodo omogočila konkuriranje za pridobitev koncesije vsem potencialnim koncesionarjem s področja Evropske Unije.

Na prvi pogled razumna ureditev, ki pa skriva v sebi veliko pasti. Oglejmo si nekatere:

·         Nedvomno gre najprej za interes velikih multinacionalk, ki delujejo na širšem področju okolja, med drugim tudi na področju voda (oskrba z vodo, čiščenje voda, upravljanje z vodami), ki se pri pridobivanju koncesij ali sploh javnih naročil srečujejo s številnimi omejitvami ali ekskluzivnimi pravicami, kar jih ovira v poslu in zmanjšuje dobičke;

·          Obrazložitveni memorandum opozarja na to, da kriza omejuje javna sredstva tudi za investicije v javno infrastrukturo in javne službe, zato napotujejo na javno zasebna partnerstva ter na večjo vlogo privatnih sredstev (kapitala) v zagotavljanju javnih storitev.

·         Prav pri tem vidimo največji problem: v Sloveniji smo v zadnjih  dobrih desetih letih obnavljali ali dograjevali javno vodovodno omrežje tudi s pomočjo evropskih sredstev. Ob spremembi politike, ki ob proračunskih omejitvah v Sloveniji in EU daje poudarek javno zasebnim partnerstvom, se prav lahko zgodi, da bodo krčili nepovratna sredstva, občine pa napotili na javno zasebna partnerstva in podeljevanje koncesij. Ni izključeno, da bodo pod določenimi pogoji, z nepovratnimi sredstvi spodbujali javno zasebna partnerstva in koncesioniranje oskrbe s pitno vodo.

·         Vse tiste občine, ki so se že odločile za koncesioniranje oskrbe s pitno vodo na osnovi ZGJS, se bodo ob poteku koncesijske pogodbe verjetno soočile z dejstvom, da bodo morale odpreti razpis za vse potencialne kandidate z EU. Zakaj verjetno? Direktiva v tem delu ni nedvoumna, saj po eni strani omogoča ohranjanje obstoječih pogodb, hkrati napotuje na njihovo večjo jasnost in poštenost. Vsekakor bo obnavljanje že obstoječih koncesijskih pogodb predmet številnih sodnih sporov z nejasnim izidom.

Kaj v tem trenutku preprečuje »vdor« evropskih »vodnih« multinacionalk v javno vodooskrbo v Sloveniji? Predvsem dejstvo, da je oskrba z vodo javna gospodarska služba in torej še vedno podvržena cenovni regulaciji, ki onemogoča »cenovno izsiljevanje« monopolnih ponudnikov, zato smo lahko prepričani, da bodo poskusom liberalizacije oskrbe z vodo kmalu sledili tudi pritiski na »tržno« določanje cen oskrbe z vodo. Seveda se bo to dogajalo pod zastavo okoljskih ciljev v pomenu, da s »tržno ceno« vode prispevamo k njeni bolj racionalni izrabi.

Izkušnje privatizacije

V Evropi, kjer je voda tako ali drugače opredeljena kot javna dobrina, navkljub delni privatizaciji vodooskrbe, na splošno ne moremo govoriti o tem, da bi privatizirana oskrba bistveno prispevala k zmanjševanju kvalitete oskrbe z vodo, čeprav obstajajo tudi takšni primeri. Paradoks privatizacije dobro ilustrira primer Anglije in Welsa, ko so pod vladavino Thatcherjeve v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izvedli obsežno privatizacijo vodooskrbe. Vodovodno omrežje v javnih rokah je bilo zastarelo, izgube vode v omrežju ogromne, javne oblasti pa v razmerah javnofinančnega krčenja sredstev niso imele virov za investicije. »Rešitev« je bila privatizacija in tedanja vlada je hkrati od koncesionarjev zahtevala, da modernizirajo omrežje in zmanjšajo vodne izgube, kar je hvale vreden cilj. In res, izgube vode v omrežjih so zmanjšali. V nekem sušnem poletju, ko je bilo v jugovzhodni Angliji veliko požarov, pa so ugotovili, da so hidranti velikokrat prazni. Kmalu so ugotovili razloge: privatni koncesionarji so nalogo zmanjšanja vodnih izgub izpolnili tako, da so zmanjšali pritisk v ceveh, kar je povzročilo, da so  hidranti prazni. Rezultat privatizacije je bila dodatna regulacija s katero so javne oblasti privatnim koncesionarjem morali predpisati več parametrov za vodooskrbo, ko bi bilo to sicer potrebno v sistemu javnega zagotavljanja storitve! Torej sta liberalizacija in privatizacija vodili v prekomerno regulacijo.[5]  In prav to se dogaja z vedno novimi in novimi direktivami na področju javnih storitev v Evropski uniji.

Zgodbe s privatizacijo vode so bistveno bolj krute v tretjem svetu, še posebej tam, kjer ni tradicije javne vodooskrbe in kjer vlada pomanjkanje vodnih virov. Tam je privatizacija praviloma pripeljala do nevzdržno visokih cen in do razbitja tradicionalnih skupnostnih načinov oskrbe z vodo. Tudi s pomočjo Svetovne banke se je koncept javno zasebnega partnerstva prelevil v privatno prisvajanje dobičkov »vodnih« multinacionalk in javno prevzemanje finančnih rizikov, kot poroča Sjölander Holland v že omenjeni knjigi.

Sklep:

Na marsikaterem področju je privatno zagotavljanje določenih javnih dobrin, če je dobro urejeno in če imajo uporabniki možnost vplivanja in odločanja o načinu zagotavljanja, lahko koristno, ali vsaj tako uspešno kot javno zagotavljanje. Marsikatero javno službo lahko privatna podjetja opravljajo povsem dobro in korektno.  Razen na področju voda. Voda je, tako kot zrak v osnovi nedeljiva dobrina (naj vas ne moti, da jo lahko natočite v kozarec) in nujen pogoj življenja, zato zadovoljevanje osnovnih potreb po vodi ne more biti predmet tržne dejavnosti, niti ne služiti ciljem ustvarjanja dobička.  Oskrbe s pitno vodo, tudi če ostaja javna služba nikoli ne bi smeli privatizirati. Oskrba z vodo bo sicer ostala, vendar ta ne bo več pitna. Po pitno vodo boste morali v trgovino.



[2]       To je navsezadnje tudi razumljivo. Izhajajoč iz splošnih pravnih načel, da je lastnik odgovoren za svojo lastnino, bi bila država, kot lastnik vode, neposredno odgovorna za škodo, povzročeno ob poplavah ali kakšnem drugem škodljivem delovanju voda.

[3]       Zanimivo je, da se Zakon o vodah izogiba celo opredelitvi, ki jo za rastline in živali uvaja Zakon o ohranjanju narave (ZON-NPB3), namreč, da so »pod posebnim varstvom države«.  Tudi v tem primeru bi bila kot skrbnik odgovorna za škodljivo delovanje voda in zavezanec za plačilo odškodnine.

[4]       Sodeč po dostopnih podatkih bi lahko domnevali, da so občine preoblikovale statusni značaj nekdanjih javnih komunalnih podjetij v zasebne (delniške) gospodarske družbe, v katerih pa imajo še vedno prevladujoči lastniški delež in tudi vpliv. 

[5]       To zgodbo so mi povedali predstavniki lokalnih oblasti, ko sem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot minister za okolje in prostor obiskal U.K. Zanimivo, da so mi negativne izkušnje pri privatizaciji vodooskrbe navajali tako konservativni kot laburistični lokalni funkcionarji. Več o privatizaciji vodooskrbe v Angliji in Welsu tem tudi v: Ann-Christin Sjölander Holland: »The Water Business« (Zed. Books Ltd. London, UK, 2005).

Zakaj to dela?

To kar počenja predsednik vlade Janez Janša z gradivom za mednarodno arbitražo v zvezi z določitvijo meje s Hrvaško meji spominja na na nočno moro. In ko se zbudiš, ugotoviš, da je stvar še hujša kot sicer. Da ne bi dolgovezil: vse kar počenja, počenja v korist hrvaške strani. Tako morasto je to, kot nenadna odpoved sporazumu Drnovšek-Račan, ki ga je vpričo njega z ozadjem v soncu se bleščečega Blejskega jezera, poleti 2005 obelodanil Ivo Sanader. Do tedaj smo glede meje s Hrvaško imeli trdno oprijemališče: kolegom v EU smo lahko rekli - mi smo svoje opravili, na hrvaškem Saboru je, da najde dovolj politične modrosti in ga tudi ratificira. Če hoče v EU, bi prej ali slej to moral tudi storiti. 

Arbitražni sporazum, ki je bil potrjen na referendumu z določbami, ki zahtevajo rešitev stika Slovenije z odprtim morjem, je bilo največ, kar se je dalo storiti. In kaj hoče Janša danes, ko je treba pripraviti  “case” za mednarodni tribunal? Gradivo strokovnjakov v kateri so ugledni mednarodni strokovnjaki za tovrstna vprašanja, hoče dopolniti s predlogi “Zavoda 25. junij”?  Lepo prosim? Opozorjeno je že bilo, da bodo mednarodni pravniki odpovedali sodelovanje pri zadevi, če bo šlo naprej gradivo, ki ga ne morejo braniti. Boste poslali pred mednarodni tribunal Marjana Podobnika? 

Zakaj to dela? Racionalnega razloga ne vidim. Ali torej res držijo govorice, da ga nasprotna stran “drži” z nečim, kar bi lahko radikalno spremenilo samovzpostavljeno podobo osamosvojitelja? Kako to, da dela za njih?

Parlament bi moral zavrniti razpravo o gradivu. Zanj je odgovorna vlada in predsednik vlade osebno.

Če mu vlada ne bi že sicer razpadala, bi si zaslužil interpelacijo. 

Domovinske igre

Ne pustite se zmesti govorjenju političnih prvakov o predčasnih volitvah. V resnici jim ni prav nič do tega, saj je od zadnjih predčasnih volitev minilo komajda več kot leto dni, vlada pa ni praznovala niti prvega rojstnega dneva. Res je, gre za enega od najtežjih političnih mandatov v novejši zgodovini Slovenije in njenega nekaj več kot dvajset let starega parlamentarizma. Ampak nove takojšnje volitve ne bi v ničemer spremenile turobnega dejstva gospodarske in družbene krize ter vsesplošnega nezadovoljstva nad stanjem v državi. Zaradi novih volitev pritiski na politike ne bodo nič manjši in gospodarske razmere se ne bodo izboljšale. Kvečjemu obratno. Za profesionalne politike, ki z enim očesom gledajo tudi na svojo osebno eksistenco, pomenijo nove volitve samo novo negotovost in novo tveganje. Že dejstvo, kako se nekateri, ki so jih zalotili pri raznoraznih nečednostih, zaradi katerih so evidentno izgubili javno zaupanje, držijo poslanskih klopi, nazorno opozarja, da so politični položaji za nekatere pomembna dobrina.

Vsake volitve, še posebej pa predčasne, so stresne za stranke, za njene politične funkcionarje in poslance. Okrepijo se bojazni in strahovi poslancev, kdo bo na listi in v katerih volilnih okrajih bodo kandidirali, če jim bo sploh dopuščeno. Napetosti se povečajo, navsezadnje bodo strankarski kolegi tekmovali drug proti drugemu v volilnih enotah, odnosi med njimi se ohladijo. Obetajo se naporni dnevi volilne tekme, soočanj, zborovanj, stiskanj rok… . Strankarski finančniki obupujejo, poravnali niso še niti dolgov za zadnje volitve in obetajo se že novi stroški.  

Predčasne volitve na predčasne volitve nikomur ne ustrezajo. Tudi tistim ne, ki jim javnomnenjske raziskave kažejo boljše obete, kot je bil rezultat, ki so ga dosegli pred dobrim letom dni. En sam dogodek, napačna poteza jim, v skrajno negotovih razmerah, lahko spodnese rezultat kot bi mignil. Navsezadnje, ali nimamo s sistemom konstruktivne nezaupnice mehanizma, ki preprečuje brezvladje in kaos v političnem odločanju. Rezultati zadnjih volitev dopuščajo več možnih koalicij, seveda vedno pod pogojem, da je vsaj ena od najmočnejših dveh strank (v kolikor sami ne oblikujeta koalicije, kar pa ni verjetno) udeležena v eni od njih. Toliko bolj to velja v sedanjih razmerjih poslanskih mest med strankami, saj trenutna že razpadajoča koalicija ni bila tista, ki so javnost in mediji neposredno po objavi rezultatov zadnjih volitev tudi pričakovali. K vsemu temu lahko še dodamo, da ni nikjer zapisano, da bodo nove volitve ustvarile takšna razmerja moči med političnimi strankami, ki bi omogočile lažje oblikovanje koalicije, kot je to danes.

Veliko razlogov govori proti novim predčasnim volitvam. Pa vendar se kljub temu lahko zgodijo. Politika ni samo racionalna zadeva, oziroma, čeprav se zdijo kalkulacije posameznih strankarskih prvakov racionalne z vidika njihovih javno izpostavljenih ciljev, je lahko skupni rezultat teh kalkulacij skrajno nelogičen in škodljiv za vse udeležene. Preprosto rečeno: vsak posamezen strankarski prvak z namenom, da bi izpadel kot verodostojni vodja verodostojne stranke, zatrjuje, da so predčasne volitve najboljša rešitev, hkrati pa upa, da jih bodo v drugi stranki, zaradi svojih interesov, preprečili. In ker se vsi zanašajo, da drugi ne bo naredil napake, ki bi pripeljala do predčasnih volitev, se na koncu zgodi, da do njih res pride.

Čez slabih deset dni, po izteku roka, ki ga je Janši postavila Državljanska lista bomo imeli opravka z res absurdno situacijo. Janša bo še naprej predsednik vlade, Janković bo še naprej župan Ljubljane (in zamrznjeni predsednik stranke), odstopil pa bo tisti, ki je prvi pokazal na s poročilom KPK ožigosana funkcionarja, da morata oditi. Janša in Janković ostajata, Virant gre! Ali rečeno v ljudskem jeziku: »pravičnik« je kaznovan, »lopova« ostajata! Res koristno sporočilo pred nadaljevanjem množičnih protestov. Dolgo tega politični razred ne bo mogel prenašati. Toda, kako se bo izmazal iz te godlje.

Od Janše, ki ima z možnostjo odstopa ključ do rešitve politične krize ni mogoče pričakovati pomoči. Maksimiziranje lastnih (in strankarskih) koristi, pa četudi je zato potrebno vzeti za talca vso državo, je njegova preizkušena metoda, ki jo je zadnjič uporabil v prejšnjem mandatu, ko je podporo ratifikaciji sporazuma o vstopu Hrvaške v  NATO pogojeval s sprejemom njemu všečnega, sicer pa nepomembnega zaključnega računa države. Da bi Janša odstopil, ko bo ugotovil, da nima koalicijske večine – ni govora. Ampak vseh ključev vseeno nima v rokah. Predvsem nima nadzora nad konstruktivno nezaupnico, ki si jo po lastnih besedah želi. Vendar so stranke, ki zahtevajo njegov odstop preveč nepovezane in neusklajene, o tem, kdo bi lahko bil novi mandatar, zato bomo na to opcijo še dolgo čakali. Za voditelje teh strank se bolj izplača pozivanje na predčasne volitve, kot pa resna pogajanja o novi vladi in novi koaliciji. Toda tudi Janša nima na razpolago dobrih možnosti. Če vsaj trenutno ni verjetna možnost, da se s konstruktivno nezaupnico poslovi od vlade kot žrtev, in s tem povzroči škodo tudi DL, kajti volivci ne nagrajujejo »izdajalcev«, bo moral v treh mesecih po odstopih ministrov priti v parlament z novimi kandidati in, hočeš nočeš,  na izvolitev novih ministrov vezati tudi zaupnico vladi. Zaupnice ne bo dobil, zato so odprte možnosti za novega mandatarja, ali predčasne volitve.

Ali bomo torej dolgo čakali na razplet politične krize. Mogoče niti ne. Po napovedanem odstopu Gregorja Viranta bo Državni zbor moral izvoliti novega predsednika – in to čim prej. Tako kot jeseni 2011, ko je izvolitev predsednika Državnega zbora opredelila tudi bodočo koalicijo, bodo volitve predsednika DZ ključni dogodek razrešitve krize. Če bo Državnemu zboru uspelo izvoliti novega predsednika, bodo s tem nakazane tudi možnosti nove koalicije in nove vlade brez novih volitev. Če bo DZ ostal brez predsednika, je vprašanje novih volitev samo vprašanje časa. In kdo bo novi predsednik vlade, če bo Državni zbor dobil novega predsednika? Odgovor je enostaven: tisti, ki je prvi odstopil zato, ker Janša in Janković tega nista hotela storiti.  

ACTA - nastop v DZ

Zgodba z Acto je v Sloveniji bržkone že končana. Ne vidim možnosti, da bi parlament dokument takšen kot je ratificiral. Seveda, pa teme in problemi ostajajo aktualni, vendar jih bo treba rešiti na nov način. Sam menim, da je potrebno probleme, ki jih Acta odpira razumeti in pozneje obravnavati v kontekstu razvoja elektronskega prostora in informacijske družbe.

Če nekoliko poenostavim in razvoj elektronskega prostora poskušam opisati v ključnih pojmih, bi ga razdelil na tri obdobja:

• obdobje svobode interneta, povezano s kreativnostjo in specifično subkulturo v 90’ prejšnjega stoletja;

• obdobje nadzora v prvem desetletju novega stoletja, povezano z globalnim nadzorom po 9/11;

• obdobje komercializacije in segmentacije elektronskega prostora. V to spada tudi Acta..

Acta - problemi, ki jih odpira. Pušča odprt prostor za drakonske ukrepe (Npr. Economist):

• kršitelj je potencialno odgovoren za izgubo potencialne prodaje produktov (v digitalni ali nedigitalni) formi. Predpostavlja, da bi vsakdo kupil produkt.

• nanaša se na nehoteno uporabo avtorsko zaščitenega materiala;

• če prav razumem je bil izpogajan izven ustaljenih okvirjev in usmerjen proti emerging economies;

Razmerje med svobodo, nadzorom in komercialno rabo je potrebno premisliti z vidika ekosistemskih lastnosti elektronskega/digitalnega prostora.

In še odgovor na vprašanje ministra mag. Radovana Žerjava, kako, da smo s tem sporazumom prišli tako daleč? To sploh ni tako nenavadno. Ni se zgodilo prvič. Kaže na to, da je institucionalni sistem političnega odločanja preprosto neobčutljiv za določene teme. In tu nastopi “nadzor od zunaj” s strani civilne družbe. Tose je tudi zgodilo, upam, da ne zadnjič.

Manj ministrstev – več sreče


Napočil je čas izpolnjevanja predvolilnih obljub. Ena od najbolj pogostih je bila obljuba o zmanjševanju števila ministrstev. V predvolilnih nastopih so domala vsi tolkli po državni upravi, njeni neučinkovitosti, preobsežnosti in potratnosti. Ne rečem, da marsikaj od tega ni res, vendar pa (samo) zmanjševanje števila ministrstev ni pravi odgovor na to, oziroma sploh ni odgovor. Je le nekakšno “mašilo” s katerim so udeleženci dokazovali, da pravzaprav niti ne vedo, kaj početi z državo in njeno državno in širše javno upravo.


Nasploh pravila o tem koliko naj bo ministrstev pravzaprav ni. Veliko je odvisno od pristojnosti države, od tega ali ima unitarni ali federativni značaj in s tem več pristojnosti na federalnih enotah. Marsikaj k pisanosti ureditev prispeva zgodovina političnih institucij in politične kulture v neki državi. Sploh pa je organizacija resorjev in njihovih pristojnosti odvisna od tega, kaj neka določena politična opcija, ki je dobila mandat za vladanje želi početi, čemu bo posvetila večjo in čemu manjšo pristojnost. Zato je toliko bolj nenavadno, da so organizacija in pristojnosti ministrstev zakonska materija, namesto, da bi to urejali kar z vladno uredbo in s tem zagotovili primerno stopnjo prilagodljivosti. 


Ključni problem s katerim se srečuje slovenska vladna politika in državna uprava je horizontalna koordinacija različnih politik, ki so sicer zabarikadirane v resorne okvire. Podrobnejši pogled v državne proračune v vseh teh letih bi pokazal na vrsto neracionalnosti, kot na primer, iz enega dela proračuna financiramo ukrepe za zavarovanje vodnih virov, z drugega dela pa ukrepe, ki te iste vodne vire onesnažujejo … . Ali pa da na poplavnih območjih dovoljujemo gradnjo, potem pa z javnimi sredstvi omogočamo sanacijo škode, ki so jo povzročile poplave.

Nadzor nad onesnaževanjem ločiti od onesnaževalcev


Danes je že jasno, da ministrstva za okolje in prostor ni več. Pristojnosti urejanja prostora so prenesene na mega ministrstvo za infrastrukturo in prostor, ki združuje energetiko, promet, elektronske komunikacije in urejanje prostora. Pristojnosti s področja okolja, varstva narave in vodarstva pa so prenesene na ministrstvo za kmetijstvo. To kar se je zgodilo, je preprosto samo naravni iztek postopne devolucije in razgradnje ministrstva, ki se dogaja že najmanj od leta 2004 naprej. In z vsakim ministrom je šlo na slabše. Postopoma, eden  za drugim so odhajali strokovnjaki, razbili so strokovne ekipe, niso uspeli redefinirati institucionalnega statusa  in pristojnosti Agencije RS za okolje, zakonodaja je postajala vedno bolj zapletena in nepregledna, inšpekcijski nadzor se bori z organizacijskimi problemi. Ključno pa je, da niso uspeli razrešiti problematike upravnih postopkov soglasij in dovoljenj med okoljskim in prostorskim sektorjem. Oziroma so razbili še to, kar je obstajalo. Skratka, treba je priznati, kot sem že nekajkrat omenil, da je trenutno v Sloveniji največji okoljski problem ministrstvo za okolje samo.


Namesto, da bi ta problem prepoznali in ga začeli reševati so ga raje zakrili z institucionalno reorganizacijo, ki pa slabo zakriva apetite posameznih resorjev po pristojnostih na področju okolja in prostora.


Oglejmo si najprej kaj pomeni pridružitev področja okolja ministrstvu za kmetijstvo. Najprej dolgoletno željo kmetijskih lobijev po vplivanju in nadzoru nad problematiko onesnaževanja v kmetijstvu. Predvsem pri onesnaževanju podtalnih voda, ki so na udaru zaradi kemizacije kmetijstva v ravninskih predelih in na Krasu. Izraziti so bili vedno tudi apetiti po površinskih vodah za potrebe namakanja in to ne glede na ekonomsko upravičenost namakanja za določene kulture in še posebej ne glede na vodne bilance. Tudi potreba po nadzoru nad zbiranjem in predelavo odpadkov iz kmetijstva in živilsko predelovalne industrije je bila vedno prisotna. Lahko pričakujemo tiho spremembo politike zaščite podtalnih voda in postopno uveljavljanje doktrine, da si lahko privoščimo večje onesnaževanje podtalnice, pridobivanje vode za gospodinjstva pa naj  postane dejavnost »proizvodnje« pitne vode s kemično in biološko predelavo onesnažene podtalnice ali celo površinskih voda. Naj pravzaprav postane živilsko predelovalna dejavnost. To bi bil velik korak nazaj: v Sloveniji veliko večino pitne vode v gospodarski javni službi pridobimo le z osnovno sanitarno obdelavo  podtalnice. Kakšni bodo apetiti po vodnih količinah za namakanje ni znano, gotovo pa je res, da bi se v Sloveniji morali lotiti obširnega projekta zadrževanja površinskih voda, ki jo lahko namenimo tudi za namakanje. Vendar pa je pomembno, da politika zadrževanja voda definira vodne bilance za namakanje, ne pa obratno, sicer se bomo v času suš srečevali s praznimi strugami. Posebno zanimivo bo tudi nadaljevanje zgodbe o gensko spremenjenih organizmih (GSO) v kmetijstvu.


Zagovorniki pridružitve okoljskega resorja kmetijstvu bodo to odločitev utemeljevali s podobnimi primeri v tujini – v Avstriji in Veliki Britaniji. Pozabljajo pa, da je Avstrija zvezna država in je veliko pristojnosti na zveznih deželah. Tako Velika Britanija kot  tudi Avstrija imata močne in institucionalno od ministrstev neodvisne agencije, ki skrbijo za implementacijo politik. Agencija RS za varstvo okolja pa je organ v sestavi – zdaj očitno kmetijskega ministrstva. Dobronamerneži bodo ugovarjali, da je združitev okolja in kmetijstva tudi priložnost za kmetijstvo, ki mora postati bolj sonaravno in vzdržno. Glede na specifično težo enega ali drugega v Sloveniji, predvsem pa glede na moč lobijev je to malo verjetno. Močnejši si pač podredi šibkejšega. Stanje na področju okolja in kmetijstva v Sloveniji danes preprosto ne dovoljuje združitve teh dveh resorjev. Mogoče si bomo nekoč lahko privoščili ministrstvo za naravne vire, ampak šele tedaj, ko bomo obvladali problematiko onesnaževanja in z njim povezana okoljska ter zdravstvena tveganja.
Ukinitev samostojnega resorja, ki pokriva okolje, varstvo narave, vodarstvo in urejanje prostora zahteva nekaj refleksije in pogled na to, kako se je oblikovala moderna okoljska politika. Okolje kot ministrski resor je razmeroma nova iznajdba v vladnih administracijah. Množičneje se je začelo pojavljati šele po Konferenci ZN o okolju v Stockholmu leta 1972. Ključno sporočilo modernih okoljskih ministrstev je, da mora oblikovanje politike nadzora nad onesnaževanjem biti ločeno od samih onesnaževalcev.  Tako na primer ministrstvo, ki je pristojno za kmetijstvo ne sme samo določati mejnih vrednosti vnosa onesnaževalnih substanc v tla in podtalnico, podobno kot predpisov o emisijah strupenih snovi v zrak iz elektrarn na premog ali plin ne sme določati ministrstvo za energetiko. Četudi je res, da se klasična okoljska politika postopoma razvija od preprečevanja onesnaževanja k upravljanju z naravnimi viri, pa to ne more pomeniti, da naj za nadzor nad onesnaževanjem skrbijo sami onesnaževalci.


Zagovorniki ukinitve Ministrstva za okolje in prostor bodo seveda trdili, da tudi danes področje okolja nima samostojnega ministrstva, da je bilo združeno z urejanjem prostora, posegi v prostor pa so prav tako vir okoljskih obremenitev in so lahko v konfliktu z varstvom narave. Tu je treba opozoriti, da se je institucionalna okoljevarstvena politika v Sloveniji začela v okviru nekdanjega Republiškega sekretariata za urbanizem in da so prve presoje učinkov posegov v prostor nastajale v okvirjih krajinske in urbanistične stroke in pozneje tudi v okviru skupine za presojo okoljskih učinkov investicij v okviru Ljubljanske banke (SEPO).  Če povzamem tradicija okoljske politike je bila v Sloveniji tesno povezana z urejanjem prostora -  če se ne motim, si je tudi tedanji Republiški sekretariat za urbanizem dodal še »varstvo okolja«  - zato je bilo razmeroma logično, da je v novi državi nastalo ministrstvo, ki je povezalo resorne pristojnosti urejanja prostora, varstva okolja, vodarstva in nekoliko pozneje tudi varstva narave. 

Prosto(r) za infrastrukturo

Tako kot je sporna pridružitev okoljskega resorja kmetijstvu, je sporna  priključitev področja urejanja prostora mega ministrstvu za infrastrukturo. Energetika in promet sta največja posamična porabnika prostora in zdaj sta ga dobila lepo serviranega na krožniku. Tudi v tem primeru lahko pridružitev razumemo kot iztek razgradnje enotnega koncepta urejanja prostora, ki bi moral v daljšem časovnem razdobju vnesti neko zanesljivost in kolikor toliko vzdržen prostorski red. Zakon o urejanju prostora, ki naj bi zagotovil integralnost prostorskega planiranja, navkljub nekaterim slabostim, ni imel niti priložnosti, da bi se izkazal. Še preden so občine utegnile sprejeti dokumente na njegovi podlagi, ga je že v precejšnjem delu nadomestil Zakon o prostorskem načrtovanju iz leta 2007, leta 2010 pa mu je sledil še Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor. Ob spremembah še nekaterih drugih zakonov se je urejanje prostora   razblinilo v nepregledni zakonodaji in poskusih iskanja bližnjic za hitrejše umeščanje nekaterih pomembnih objektov v prostor. Ideja, da bi postopoma s povezovanjem prostorske, gradbene, zemljiške, davčne in upravne zakonodaje oblikovali nekakšen »prostorski zakonik« je padla v vodo, verjetno za vedno. Urejanje prostora je degradirano na služenje interesom drugih politik.


Ta zapis ne dopušča daljše razprave o tem, kaj vse je narobe v urejanju prostora v Sloveniji, vendar dokler dolgo bo  to temeljilo na prekletstvu »avstroogerskega« upravnega postopka, ko lahko vsako dovoljenje pristane na upravnem sodišču, ne bo uresničena zahteva, da je potrebno zahtevi za poseg v prostor »hitro ugoditi ali jo hitro zavrniti«.


Prenos pristojnosti za urejanje prostora pod ministrstvo za infrastrukturo bo preprosto pomenilo, da bodo državno podprti mega projekti imeli drugačno obravnavo, številni drugi potrebni posegi pa se bodo, tako kot do sedaj, ubadali s politično samovoljo uradnikov in županov. Prenos pristojnosti zato ne pomeni začetka sprememb na področju urejanja prostora, pač pa »še več istega«.
Sicer pa se prostorskemu planiranju v Sloveniji pogosto pripisuje vloga zaviralca gospodarskega razvoja. Počasnost umeščanja objektov v prostor z nesprejemljivimi ali nelogičnimi zahtevami je odgnala že marsikaterega investitorja. Ob tem se spomnim članka v nemški reviji Der Spiegel, ki je izšla v času Olimpijskih iger v Pekingu. Članek se začenja z anekdoto nemškega strokovnjaka za letališča, ki so mu dali v presojo načrte novega letališča v Bejingu.  Pogledal jih je, dal nekaj pripomb in zagotovil, da je načrt sprejemljiv, hkrati pa je dodal, da je vse skupaj tako ali tako brez veze, saj je do Olimpijskih iger manj kot štiri leta, takšnega objekta pa se v tem času, ko niti še ni pripravljena lokacija, ne da zgraditi. Odgovor je bil za njega presenetljiv in nekako takšen: »kako premalo časa, če se strinjate s projektom, ga začnemo jutri graditi!« In res so takoj začeli s preseljevanjem nekaj deset tisoč ljudi, ne da bi koga od prizadetih karkoli vprašali. Takšen urbanizem v Sloveniji ni mogoč, kot tudi ne v vsem »demokratičnem svetu«.  Mimogrede tudi na Kitajskem nič več. Ko sem se lani junija tam mudil, so prav tedaj sprejemali zakon, ki je odpravil samovoljo pri spreminjanju namembnosti zemljišč. Nezadovoljstvo ljudi je že dobilo politične razsežnosti. Umeščanje zahtevnih objektov v prostor z velikimi prostorskimi, družbenimi in okoljskimi posledicami ter vpletenimi interesi v državah s pluralistično demokracijo (ne glede kaj si mislimo o njej) traja vsaj štiri do pet let. Marsikateri odsek avtoceste ali kakšna elektrarna nista nikoli zgrajena. Marsikateri poseg je plod političnih kompromisov, ki so skregani z logiko prostorskih ureditev. Tako je to. Če kdo misli, da so urbanisti in prostorski planerji krivi za počasno umeščanje tretje razvojne osi v prostor se zanesljivo moti, pač pa so to konflikti lokalnih političnih elit in gospodarskih interesnih lobijev. Kdo je že pokupil zemljišča v okolici Velenja po katerih naj bi bila speljana najbolj verjetna različica ceste?
Zoper takšno podrejanje prostora politično gospodarskim lobijem je možno eno samo zdravilo. Močna in razmeroma neodvisna prostorsko planerska stroka, ki zna postaviti meje sicer legitimnemu »usklajevanju interesov«.  Če je bila takšna pozicija prostorskih načrtovalcev že do sedaj v okviru Ministrstva za okolje še neke vrste nepokopano upanje, bo sedaj izginilo tudi upanje samo.


Post scriptum: v mandatarskem nastopnem govoru je Janez Janša problematiko združevanja ministrstev predstavil prav z vidika horizontalnega usklajevanja politik. Toda ta se ne začne pri ministru, ampak od spodaj navzgor skozi konkretne oblike usklajevanja in prilagajanja normativnih okvirov ter daleč presegajo resorna združevanja. Pri tem ima glavno vlogo vlada, kot vlada in ne kot skupek ministrskih resorjev – pa naj jih bo 12 ali 18. Ko bomo videli nov proračun bomo lahko tudi ugotovili, kakšno ceno je plačalo nekdanje okoljsko ministrstvo.  Ceno profesionalnosti in strokovnosti, je navkljub prizadevanju cele vrste dobrih ljudi, plačalo že davno.